V aprilu si lahko v Piranu ogledate slikarsko razstavo Dragice Sušanj. Slikarka zaradi posledic hude prometne nesreče slika z usti. Ob odprtju razstave v knjižnici je šolarjem in drugim obiskovalcem v živo prikazala, kako slika z usti in kako ustvarjalnosti ne more nič ustaviti.
Dragica Sušanj se je rodila 3. aprila 1966 na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici. Že kot mala deklica se je navduševala nad naravo in njenimi raznolikimi obrazi, ki so ji v vsakem letnem času ponujali svojevrstno zabavo in navdih. Leta 1994 se je v prometni nesreči hudo poškodovala in postala tetrapleginja. V nesreči je izgubila moža in ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Ko je bilo najtežje, sta ji upanje in voljo vlivala hčerka in sin. Čeprav jo je usoda kruto priklenila na invalidski voziček, se ni vdala in je vselej stremela po lastnih kreativnih vsebinah. Pred nekaj leti se je na pobudo prijateljev preizkusila tudi v slikanju z usti. Sprva težka in naporna pot ji je naenkrat odprla novo poglavje v življenju.
Ob pomoči Benjamina Žnidaršiča in mentorjev Rassa Causseviga in Jožeta Potokarja je na različnih likovnih tečajih, delavnicah in razstavah spoznala temeljne slikarske osnove, na katerih je začenjala počasi, z neustavljivo voljo in neomajnim pogumom ustvarjati svoje prve risbe, skice in slike.
Kot večino kolegov jo je motivno najbolj pritegnila narava, kjer je našla največ navdiha. Tako lahko na njenih upodobitvah spoznavamo znane vedute, pa tudi neznane kotičke, kjer je še moč najti tišino narave.
Njena dela je bilo moč videti na različnih skupinskih in samostojnih razstavah po vsej Sloveniji, tako pod okriljem likovnih dejavnosti in predstavitev pri Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi prek Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, katerega štipendistka je postala v letu 2006.
Ustvarja v glavnem v tehniki olja na platno, blizu pa sta ji tudi risba in grafika. Njena likovna govorica je slogovno in pripovedno razgibana. Realizem se preveša v lirični ekspresionizem, ta pa jo občasno vodi celo v abstraktnejše izražanje. Poleg klasične slikarske teme krajine, jo zanima tudi tihožitje, ki mu posveča veliko naklonjenost.
