Modro-oranžna tišina, razstava risb in slik Mateje Pečar

V Mestni knjižnici Piran je v mesecu januarju na ogled razstava slik Matejke Pečar, posvečena našemu občanu Mihi Jejčiču.

V Mestni knjižnici Piran je v mesecu januarju na ogled razstava slik Matejke Pečar, posvečena našemu občanu Mihi Jejčiču. V ponedeljek, 15. januarja, smo na srčnem srečanju prisluhnili predstavitvi slik in zgodbe o ustvarjanju, ki jo je popestrila glasba v živo Združenja Muzofil (Maja Bjelica in Tanja Špiler).

Tišina. Modra, pomirjujoča, plaha in slana lebdi v zraku. Tu in tam ji oranžna ukrade  mir. Veter meša vonj morja z  upanjem in hrepenenjem v  nemir ujete mlade duše. Vztrajna je tišina na obzorju obale. Na modrem nebu polzi množica počasnih oblakov. Korak za korakom. Minute so ure, ure so dnevi. Miha. Tudi v njegovi skicirki so črte, črtice, pike. Poteze podivjajo, ko se prikrade nemir. Umirijo se, ko se duša spet sprijazni in odpotuje daleč stran, po poteh dolgih črt, ki vodijo v neslutene daljave, upajo si daleč, daleč … v objem tišine. Z roko v roki.

Mateja ga spremlja dan za dnem. V okvirih mogočega sledi željam mladega fanta. Ni jih veliko. Pozorno prisluškuje njegovi  tišini. Ni možno, pa tudi ni potrebno veliko besed. Mihove besede so črte, ki jih Mateja podaljša v svojo skicirko, empatično staplja svoje občutke z njegovim bitjem, da skupaj doživljata resnico neskončne obale. Življenje tako pripoveduje to zgodbo. Korak za korakom. Ure in ure, dan za dnem. Veliko je modre na slani obali. Oranžna pogreje. Črte pa določijo temine in svetlobo. Rišejo tankočutne podrobnosti. Nato z njima spet in spet pobegnejo v neskončne daljave.

Matejka Pečar je bila rojena v Brežicah leta 1983, danes pa živi in ustvarja v Portorožu. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2014. Najraje je slikala živali in motive iz narave, po končanem študiju pa jo je začelo zanimati slikanje ljudi, posebej njihovih portretov. Raziskovala je spiritualno in svoj notranji svet. Zadnja leta se izraža skozi abstraktne energijske slike, nadrealizem in simbolizem.

Miha Jejčič je bil matematični genij. Pel je v akademskem pevskem zboru ter v bendu Istranbul. Pred šestimi leti se mu je med opravljanjem doktorata življenje obrnilo na glavo. Zaradi nesreče med zdravljenjem sladkorne bolezni, ki ga je spremljala že od njegovega desetega leta starosti, je doživel komo. Posledica je hujša poškodba možganov, zaradi katere potrebuje osebno asistenco 24 ur na dan. Po spletu okoliščin je tudi Mateja Pečar ena izmed ljudi, ki je odgovorna zanj po štiri ure na dan, pet dni v tednu. Z njim hodi na daljše, večurne sprehode po obali.

Mateja je to razstavo posvetila Mihi. Večina risb je nastala v živo ob sprehodih, nekaj risb in slik po fotografijah, posnetih ob njunih postankih na določenih lokacijah. Nekaterim risbam in slikam je dodala še pridih lastnega doživljanja Mihe ter okolice, po kateri se gibljeta. Miha je izjemen. Mateja upa, da se s to predstavitvijo dotakne ljudi tako, da bodo v bodoče bolj strpni in ljubeči ob srečanju z njim.