V sklopu tradicionalnih Srečanj v Piranu smo v Mestni knjižnici Piran 15. maja gostili fotografa in cenjenega občana Ubalda Trnkoczyja. V skladu s poimenovanjem je bila prireditev kakor srečanje s prijateljem in domač klepet, v katerem je Trnkoczy strnil svoja razmišljanja o življenju in Piranu, saj je to pravzaprav neločljivo. Z njim se je pogovarjala Zora Mužinić, ki je tudi njegova prijateljica, zato je bil večer še toliko prisrčnejši.
Ubald je spregovoril o svoji izbiri Pirana kot zavetja po štiridesetih letih zelo stresne službe. Piran ga je kot fotografa pritegnil s svojo slikovitostjo, kot človeka pa s toplimi mediteranskimi ljudmi, ki razumejo, da je objem izrazno sredstvo, tako kot ločilo v pisnem jeziku. Izpostavil je pomen lepote in pomen zavedanja, da nam je vsem podeljena ista mera talenta, a ne iste vrste. To je povabilo k medsebojnemu spoštovanju, bistvenem za učinkovito delovanje skupnosti. Lepota je nekaj presežnega, naša naloga pa je, da smo dovolj senzibilni, da to dojamemo; in naša svobodna izbira je, da to potem realiziramo – vsak s svojimi talenti.
Tako kot to velja za fotografa, tako velja tudi za skupnost. Prepoznati lepoto in jo realizirati s skupnimi močmi in talenti. Pomembno za skupnost je stremeti k skupnemu cilju, nesoglasja so le pot do cilja. Za Piran je pomembno definirati cilj, kot mu pritiče in do česar ima pravico: postati središče kulture. K temu bi morali stremeti vsi v lokalni skupnosti. Treba je vztrajati, kakor se vztraja pri vzgoji otrok. Z vztrajnostjo je možno doseči spremembe, danosti ima Piran ogromno.
V Piranu Ubalda fascinirajo odtisi korakov na zlizanih pragovih – koliko ljudi je moralo stopiti nanje, da so pustili odtise v kamnu. In prav to je ključno sporočilo večera: če vztrajnost zgladi kamen, kakšne sledi bomo v Piranu pustili mi?
Zelo obiskan in topel večer je objelo še neformalno druženje po dogodku. Priložene fotografije vam bodo povedale več kot tisoč besed.
Fotografije: Jadran Rusjan, pred. Foto kluba Portorož
