V torek, 14. aprila, je ob vstopu v jubilejno dvajseto leto bralnega projekta Primorci beremo, naš prostor zapolnila priznana vsestranska umetnica Svetlana Makarovič. V do zadnjega kotička napolnjeni Mestni knjižnici Piran se je, kljub dežju, v notranjosti odvil prav poseben in prijeten večer, posvečen besedi, misli in literaturi.
Med stolpi knjig, ki nosijo njen podpis se razkriva njena izjema širina ustvarjanja. Umetnica, ki že desetletja premika meje besede in izraza, ima bogat opus tako v literaturi za odrasle kot za otroke. Njena dela nas nagovarjajo, izzivajo in predramljajo.
Pesnica je uvodoma prebrala svojo pesem Dan iz svoje prve objavljene pesniške zbirke Somrak iz leta 1986. Literarni večer je zajel izjemno širok razpon njenega ustvarjalnega in miselnega sveta – beseda je naravno prehajala od pravljic za otroke k poeziji in pravljicam za odrasle, njeni najljubši Sneguročki, pa vse od njenega pogleda na družbo in politiko k spominom na pretekle čase vse do idej za prihodnje ustvarjanje.
Umetnica z veliko začetnico je z nami delila drobce svojega srca, kjer se prepletajo pravljice in resničnost, bolečina, upor in ranljivost. Večer je dopolnjeval tudi Matej Šurc s svojimi spomini na skupno ustvarjanje in družbeno kritiko ter zanimivimi vprašanji, kot na primer: Kam je pa potem odšla miš iz Pekarne Miš Maš na koncu zgodbe? Svetlana je z zanjo značilnim ravno pravšnjim sarkazmom odvrnila, da mačka že dobro ve, kam je izginila miška. Njene besede so razkrivale, da pravljice niso zgolj zgodbe za otroke, temveč da vsaka skriva eno solzico – tisti skriti nauk, ki daje lepoti znanja tudi globino.
Njene misli o družbi in krivicah so bile ostre, a iskrene. Pravi: kadar so lepi časi, se ne napiše nič dobrega, globokega. O svojih bolečinah iz preteklosti je govorila brez olepševanja, kot o nečem, kar se ne izbira, definitivno pa oblikuje človeka. Njene besede so nosile težo izkušenj, a tudi nenavadno moč – kot tiho sporočilo, da se iz vsake teme rodi svetloba. Zato je na literarnem večeru bil velik poudarek na njeni avtobiografiji z naslovom Luciferka. Kljub temu, da zase pravi, da ni pogumna, je vseh sto prisotnih v knjižnici menilo nasprotno. Njena pot ni bila lahka, a je bila njena. In prav v tem je njena največja moč.
Svetlana pravi, da ”pesnik ne postaneš, kot pesnik se rodiš’.’ Ob zaključku smo se dotaknili še haikujev iz pesniške zbirke Tista dežela, ki bo tudi na seznamu literature letošnjega jubilejnega bralnega projekta Primorci beremo. Ob prebranem haikuju …
Človeške smeti
plavajo na površju,
na dnu so zakladi.
… je knjižnica za trenutek obnemela in se zamislila.
Večer smo zaključili z odmevnim smehom, saj je Svetlana delila z nami zabavne anekdote o sarkazmu, knjižnici in o Kotikovih pravilih za gospodinjstvo iz knjige Žlahtnožleht, kjer je soavtor tudi Matej Šurc.
Domov smo odšli polni globokih vtisov in z mislijo, kako silna je lahko literatura – ko si upa biti čuteča, a hkrati neomajna. In prav takšna je tudi njena ustvarjalka, Svetlana Makarovič.
