Včasih se zgodi, da nas neka beseda nagovori globlje, kot smo pričakovali. Da se ob njej za hip ustavimo, prisluhnemo sebi in svetu okoli nas. Prav takšen je bil včerajšnji literarni večer z Martinom Golobom. Večer ni bil zgolj pogovor o knjigah in veri, temveč predvsem srečanje iskrenosti, življenjskih modrosti, globokih vprašanj in humorja. Martinovi odgovori so bili res pristni, topli in polni ljubezni, mestoma pa tako zabavni, da je do zadnjega kotička zapolnjeno knjižnico večkrat napolnil smeh.
Pogovor smo začeli z njegovo življenjsko potjo do poklica duhovnika. Čeprav teologija sprva ni bila njegova prva izbira, je danes jasno, da duhovniški poklic živi kot poslanstvo. Spregovoril je o delu z otroki pri verouku, njihovih radovednih vprašanjih in vsakdanjih anekdotah. Razkril je tudi, da bi, če bi lahko za en dan zamenjal poklic, izbral kmetovanje. Odraščanje na kmetiji, pomoč očetu in ljubezen do narave ga je zaznamovalo in oblikovalo.
Dotaknili smo se njegove spletne ustvarjalnosti. Ko je začel snemati vloge, si ni predstavljal, koliko ljudi ga bo spremljalo. Njegova pristnost, sproščenost in sposobnost, da tudi resne teme približa vsakomur, so postale njegov prepoznavni znak. Seveda nismo mogli mimo celibata, ene najpogostejših tem, povezanih z duhovniškim poklicem. Pojasnil je, da duhovništvo zahteva veliko predanosti in razpoložljivosti, zato bi ob takšnem načinu življenja težko kakovostno usklajeval še družinsko življenje. Večer je odprl tudi zahtevnejša vprašanja o temnih poglavjih zgodovine Cerkve, od križarskih vojn in inkvizicije do spolnih zlorab. Martin ob teh dogodkih ni skrival obžalovanja. Poudaril je, da mu je za žrtve iskreno žal, ter spregovoril tudi o lastni pomoči in pričevanju v tej smeri. Ob tem je izrazil upanje, da ljudje kljub bolečim razkritjem ne bodo izgubili zaupanja v vse duhovnike. Med globljimi življenjskimi temami smo se ustavili ob vprašanju, kaj zares potrebujemo za življenje. Spregovorili smo o molitvi, odpuščanju, minljivosti in veri, ki po njegovih besedah ni zgolj obisk cerkve, temveč odnos z Bogom, ki ga lahko najdemo tudi v svojih srcih in dejanjih. Predstavil je tudi njegovo najnovejšo knjigo Povej, Avguštin, v kateri se poglablja v več kot tisočletje stare misli svetega Avguština ter jih premišljeno postavlja v kontekst sodobnega časa.
Za konec je obiskovalcem podaril misel, ki jo je položil na srce vsem nam: Človek si vedno želi ljubiti in biti ljubljen.
Po podpisovanju knjig in skupnem fotografiranju smo se domov odpravili polni miline in navdiha, z mislijo, da sta ljubezen in vera hrana za dušo, varno zavetje in vir upanja.
















